O meni:

Sem še relativno mlad (v '30 letih) inženir informatike iz Ljubljane. Teme, ki me najbolj zanimajo: dogodki po svetu (novice, politika), zgodovina, znanost (sploh vesolje)

Včeraj spet gledal film Land of Plenty

Včeraj sem nekaj brskal po nekih starih video fajlih in sem tako naletel na “Avseq01.dat” fajl (ja res, .dat je zelo nestandarden “file-extension” oz. format video fajla), ki je drugi del res hudega in ne ravno “Hollywoodskega” filma z naslovom “Land of Plenty” režiserja Wima Wendersa in ki je že ko sem ga prvič gledal naredil name zelo zelo velik vtis. In tako sem si ga včeraj spet ogledal in se kasneje tudi odločil, da malo napišem o njem tule na mojem Sopca blogu. Jutri pa sledi še ena podobna objava (večino imam že napisano) o še nekaterih drugih takih filmih, ki so tudi naredili velik vtis name.

Torej poleg vsega ostalega film v prvi vrsti nekako posredno govori o posledicah “11.9” in “post 11.9” vzdušja v Ameriki, ki pripelje do paranoičnega vedenja enega izmed dveh glavnih glavnih junakov; skratka film ne govori o dilemah “11.9” vobče, torej ne o tem kako “11.9” vidi navaden folk (oz. kakšen odnos ima do vsega skupaj), ampak gre predvsem za doživljanje enega samega človeka, veterana vietnamske vojne po imenu Paul. Ta vietnamski veteran si je namreč za svoj glavni cilj postavil nadzorovanje ulic (in oprezanje za Arabci, muslimani itd.) in misijo “branjenja” U.S. pred novim terorističnim napadom. Okoli se vozi v totalno vohunsko opremljenem kombiju (vse sicer deluje bolj amatersko in “wannabe”) in se že v prvih minutah filma vidi kako resno vse skupaj on jemlje in po drugi strani kako nesmiselno početje je to, v bistvu zelo na meji norosti. Čeprav je res, da je v tem delovanju bolj kot ne čisto “neškodljiv”, lahko bi celo rekel, da je bil meni nekako simpatičen. S vso tisto opremo in govorjenjem v walkie-talkie itd. je pač tipičen predstavnik “žičkarja” (kakor moj fotr temu reče), skratka nekoga, ki ima polno nekih aparatur in stalno nekaj šraufa, popravlja in tako dalje, povsod okoli njega pa štrlijo raznorazne žice.

Drugi glavni karakter v filmu je njegova nečakinja Lana, ki je veliko bolj svobodomislena, odprta in brez predsodkov. Ona pride v Ameriko iz Izraela kjer živi z očetom, mama pa ji je ravno umrla. Kasneje v filmu tudi izvemo, da sta bila Paul in njegova sestra v konfliktu zaradi njunih različnih pogledov na svet: “we didn’t always se eye-to-eye you know” in v naslednji sceni ji reče, da je njegova sestra (torej njena, Lanina mama) polnila njej/hčerki glavo z “all that fanatic commie-liberal stuff” in “and dragging you around to all those god-forsaken countries“, skratka, on nek “zadrt” bivši vojak in totalen patriot, ona pa fanatično liberalna itd. Pa bajdvej, enkrat v filmu Paul tudi namigne, da je U.S.-gov. naj bi na njem tudi delali neke poskuse v Vietnamu, tako da ti daje film stalno slutiti, da je on v resnici zares besen na vlado (ki ga je poslala v Vietnam) in ne na Arabce in muslimane.

No, pa da vse skupaj malo skrajšam, ker bi lahko pisal še pa še o tem filmu, pa tudi da ne razkrijem čisto vsega, v primeru, če filma še niste gledali. Torej, Lana na začetku filma pride na obisk v Ameriko, kjer se nastani (in pomaga) v nekem zavetišču za brezdomce, zraven pa išče strica, s katerim se sploh še ni videla, ali pa samo kot čisto majhna, se res ne spomnim več. On namreč vsa ta leta ni odgovarjal na sestrina pisma, zvemo celo, da jih sploh ni odpiral. Aja in pa potem ko končno bere eno tako njeno pismo (ta zadnje, nekakšna sestrina posmrtna želja), ki mu ga prinese in izroči Lana, režiser naredi še posebej zanimiv učinek s tem, da ko ga bere Paul sliši svoj glas in ne njenega, kot je ponavadi v filmih, ko kdo bere neko pismo (še posebno, če mu je bila ta oseba blizu), za katerega ve kdo ga je napisal. Da nadaljujem, tako se stric in nečakinja končno prvič srečata (on je sprva dokaj hladen do nje), potem pa se primeri, da pred tistim zavetiščem za brezdomce kjer dela/živi Lana ustrelijo nekega Pakistanca Hasana, katerega je slučajno Paul ravno pred tem zasledoval in oprezal za njim (kasneje tudi tovorita truplo h bratu od Hasana, ki je res en tak totalno prijazen in mil človek, v bistvu pravo nasprotje Paulu), tako da se seveda Paulu začnejo motati po glavi razni razni možni scenariji in razlogi za to, da so ga ustrelili. In tako nas film pelje naprej do (vsaj zame osebno) zelo presunljivih in s čustvi nabitih scen, npr. ko Paul ugotovi, da so Hasana ustrelili neki “zadrogirana bogata bela mladina v humvee-jih od svojih bogatih staršev” (torej “white kids” na “meth-u”), kar tako, malo za zabavo. Ali pa ko skrušeno reče (ali bolje “prizna”) Lani, da enostavno ne more več “kontrolirati” vsega. Ali pa ko odkrije, da so neke kartonaste škatle “Borax” služile za odnašanje stvari iz doma neke starke na smrtni postelji in ne za tihotapljenje kemičnega orožja. Ali pa ko…

P.S. – Moram pa priznati, da še posebno v zadnjem času večina filmov (seveda, če so kolikor toliko dobri) pusti hud/globok pečat na meni. S tem mislim, da še tedne potem razmišljam o njih, jih ponovno gledam (tudi po dvakrat, trikrat), ponavljam določene sekvence v nedogled in tako dalje. Prvi tak film sploh je bil sicer že res dolgo časa nazaj (še preden sem imel računalnik) dokumentarni film “Gimme Shelter“, ki na ekstremno utesnjen in nelagoden način ulovi dogajanje na zastonj koncertu na Altamont Music Festival (t.i. “bad tripi”, nerazumno nasilje, nepredvidljivost množice itd.), kjer so med drugim igrali The Rolling Stones, člani notorične motociklistične grupe Hells Angels (kup naslinih in primitivnih pijancev), ki so bili na tem dogodku najeti za varnostnike, pa so med igranjem komada “Under my Thumb” do smrti zabodli enega od obiskovalcev (pretepenih pa je bilo na stotine); kar je tudi vse posneto in (še opreveč) dobro vidno tudi na samem dokumentarcu. O tem pa sem že pred nekaj časa pisal tudi v “The year I have become a “pacifist”” objavi na mojem blogu (diary) na Kuro5hin portalu. Pa ne se ozirati na morebitne glupe/žaljive komentarje, ti ljudi so pač t.i. “K5 troli” in nič ne pomaga proti njim, čisto nobeno sredstvo. Do sedaj se je poiskušalo s Pips-om, BioKill-om in še raznimi drugimi takimi sredstvi proti mrčesu in podobni golazni.

Tadej

Advertisements

3 komentarji on “Včeraj spet gledal film Land of Plenty”

  1. tadej pravi:

    Uhhh no dobro, da ne bom spet “editiral” objave (kot jih itak že nasploh prevečkrat), bom tole opombico podal kar tule pod komentarji. Skratka, malo se bojim, da boste vse skupaj narobe razumeli, tako da dodajam tole pojasnilo: te filme sem bolj kot ne izbral bolj kot ne po naključju izmed vseh, ki sem jih v zadnjem cajtu gledal, hehe, pri nekaterih pa je bil razlog to, da sem že imel v kakšnem od mojih “notes/remarks” .txt fajlov linke do njihovih dokumentov na IMDb-ju in/ali Wikipedi-i. Ponavljam pa tudi še enkrat tole: v vseh teh letih odkar imam računalnik (torej tam nekje od 2001/2002) sem gledal vsaj nekje 100-150 filmov, če ne še veliko več, mogoče celo 200-250 (kot rečeno, ZF-filme, kriminalke, grozljivke, razne komedije itd.), od katerih pa se večinoma spomnim zelo malo, npr. samo naslov filma ali glavnega igralca, ali pa še to ne.

    Tadej

  2. […] glavnem, kot sem že napisal v objavi o filmu “Land of Plenty“, še posebno v zadnjem času večina filmov pusti res globok […]


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s