O meni:

Sem še relativno mlad (v '30 letih) inženir informatike iz Ljubljane. Teme, ki me najbolj zanimajo: dogodki po svetu (novice, politika), zgodovina, znanost (sploh vesolje)

Moji recimo temu pešaški podvigi: del 1

V bistvu niti ne vem kako oz. kdaj sem dobil idejo za to objavo (za njeno nadaljevanje oz. drugi del glej naslednjo objavo), po vsej verjetnosti pa v postelji tik pred spanjem 😀 , kot ponavadi dobivam ideje za v blog. Kakorkoli, zazdelo se mi je, da bi bilo kul slej ko prej omeniti teh nekaj mojih glavnih “podvigov”, ki sem jih opravil doseaje. Naj že takoj na začetku povem, da je bila hoja za mene že od nekdaj nekaj zelo “neproblematičnega” in v bistvu praktično vedno prijetna (tudi če je šlo za velike razdalje), kar lahko potrdijo moji prijatelji, recimo kot primer: vedno sem jaz tisti, ki jih pospremim do doma, pa četudi to pomeni prehoditi celotno pot še enkrat in četudi sem bil prej že čisto blizu svojega doma. Tako da si lahko mislite, da nasploh hodim res zelo, zelo veliko.

En tak tipičen primer je npr. moja hoja po Ljubljani; ne samo, da že od nekdaj nisem razumel folka, ki se je recimo od Rožne Doline do Centra šel peljat z avtobusom (in raje zato čakal 10-20 minut na postaji, se gužval po busu in konec koncev moral za to tudi plačati), namesto, da bi šel preprosto peš. Zato tudi kadar imam možnost, da bi se lahko kam peljal (in bi se vsak “normalen” človek raje peljal), grem jaz tja peš. Tako sem recimo že kar nekajkrat šel peš, navadno ponoči, po tem ko sem zamudil zadnji bus, iz Črnuč do doma (Rožne Doline), pa iz konca Bežigrada ali Savelj do doma (ali obratno) in teh primerov je res ogromno.

No, seveda pa obstajajo tudi situacije (dnevi), ko je veliko bolj prijetno iti – kamorkoli že pač greš – z busom, taxi-jem itd. (še posebej v pozimi v mrazu), ampak to so vseeno dokaj specifični primeri. Skratka, kot rečeno, od kar pomnim (oz. odkar znam hoditi) mi peš hoja ni predstavljala nobenega problema (pa naj bo 15 minut, pol ure, ena ura, več ur), nasprotno, na splošno veliko raje hodim, kot se npr. vozim z avtobusom. To je najbrž res tudi iz čisto praktičnega vidika, ker sem človek, ki se mu (kamorkoli že grem) vedno mudi in to iz enega preprostega razloga, zato ker skoraj vedno zamujam. In v tem primeru (za pešačenje) točno vem koliko časa mi bo vzelo, avtobusi (in v bistvu katerakoli prevozna sredstva) pa so nepredvidljivi in se ne moreš enako zanašati na njih, kot se lahko na lastne noge. Če bi malo bolj temeljito premislil, bi se lahko spomnil še številnih drugih podobnih primerov, a tukaj omenjam samo tiste, ki sem se jih spomnil “from the top od my head”, tako da bom v prihodnjih dneh mogoče še kakšnega dodal.

Sedaj pa malo več na splošno o mojih dejanskih “podvigih”. Najprej naj povem, da sem že kot zelo mlad, npr. pri tabornikih (in še kot bajsek – 😉 ), imel vedno res nenavadno veliko oz. dobro kondicijo (spet predvsem seveda, kar se tiče hoje), tako sem na vrhove gora vedno prišel v prvi skupini, večkrat pa čisto posebej kot prvi. Tako je bilo recimo na enem zimovanju (takrat bil tudi še vedno bajs) na Zelenici nad Ljubeljem, ko smo šli na Begunjščico in sva se z eno tabornico-vodnico (Ano, če se prav spomnim) itak že na začetku odcepila od ostalih, na koncu pa celo, bolj kot ne za foro, tekla zadnjih nekaj sto metrov do vrha in potem čakala prvo skupino za nama celih 15 minut; hehe bajdvej, imel pa sem za povrh še totalno v kurcu obutev, ne gojzarje, ampak navadne usnjene čevlje s popolnoma ravnim in drsečim podplatom. Tako se je enkrat vmes na tej poti zgodilo, da mi je spodrsnilo na nekem ledenem delu in so me morali z vrvjo gor vleči nazaj na pot, ker se v teh čevljih po zasneženih gorskih poteh preprosto ni dalo hoditi. No, ampak kakor ste lahko prebrali, mi je vseeno ratalo priti do vrha. 🙂

Dalje, še en tak podoben primer je bil na enem od bolj zadnjih taborjenj pri vasici Kal-Koritnica pri Bovcu (tukaj pa bil “samo še relativno debel”), ko smo šli na goro Svinjak, sem najprej hodil bolj zadaj in se zajebaval s prijateljema Levom in Vidom (jah, pri tabornikih smo dobivali ideje za najbolj krute štose/zajebavanja), jih kasneje prehitel in prišel k “vodilnim” v grupi, nato pa sem ugotovil, da sem pozabil kruh in še nekatere stvari (ki so mi bile naložene za nošnjo) v taboru in sem se tako po pol ure hoje obrnil, šel v dolino do tabora čisto pri Soči totalno daleč spodaj po kruh in ostalo, se spet obrnil, šibal in šibal, prehitel Leva in Vida, spet prišel k vodilnim (kolona je bila seveda hudo raztegnjena), prehitel še njih in potem z mojim vodnikom Cenetom (če se prav spomnim) dosegel vrh prvi, spet blazno veliko časa pred drugimi. Seveda je bilo takih in podobnih primerov še več, a sem opisal samo tiste, ki sem se jih trenutno spomnil. Potem pa sledita seveda še moj prvi in moj drugi “največji podvig”, oba povezana s Komarčo v Bohinju in oba zelo tvegana in hudo nevarna; nažalost bom moral obe zgodbi, ki ju navadno pripovedujem tudi do pol ure (z vsemi detajli itd.), močno skrajšati in povedati takorekoč samo bistvo.

Torej prvi od teh dveh največjih podvigov je bil, ko sva bila s prijateljem Juretom pri meni na vikendu v Bohinju in sem si jaz tisto leto res totalno zaželel iti prvič na Triglav. Tako sva sicer ne preveč zgodaj vstala in šla čez Vogar in mimo koče pri Sedmerih jezerih, kjer se je Jure že kar hotel namestiti za prespati, a sem ga jaz silil naprej, mimo Tičarice in Zelnaric (na eno od njih sem tudi splezal; seveda sam, Jure je namreč čakal spodaj ob poti) in že v mraku do koče na Prehodavcih, kjer sva tudi prenočila (hehe, ponoči sva poslušala Italijane med seksom, res neprijetno, no, pa tudi zabavno); no, roko na srce, Jure nikoli ni bil tak “pešaški” tip, kot sem jaz, pa tudi on je bil med bolj “zamaščenimi” v otroštvu. To pa je bilo pač potrebno zato, da sem sploh lahko šel naslednji dan res na Triglav (pa še na Kanjavec sem nameraval), ker če bi prespala že na Sedmerih, bi me pa naslednji dan res čakalo preveč hoje. Ko sva naslednji dan vstala (spet ne ravno zgodaj) se je tako Jure samo še spustil po lepi in široki poti po dolini Triglavskih jezer od Prehodavcev do koče pri Sedmerih jezerih, jaz pa sem jo mahnil v breg čez Hribarice in po “marsovski pokrajini” mimo Kanjavca spet dol do koče na Doliču, pa spet gor do nove “marsovske pokrajine” in preko nje do Triglavove piramide, potem pa po krajši plezalni poti in še nekaj malega hoje na vrh.

Tu pa sem se že kmalu zavedel problema: ko me je nek planinec “bičal” na vrhu Triglava je bila namreč ura že 16h popoldne, jaz pa sem vedel, da moram še isti dan priti nazaj do Bohinja. In se po kakšnih 15 minutah na vrhu začnem spuščati; po obratnem vrstem redu kot gor grede najprej po plezalni, mimo Doliča, pa spet čez Hribarice (veliko večino časa sem hodil čisto sam, res skrivnostno in nekaj posebnega, pa tudi izjemno lepo) in spet mimo Prehodavcev, za povrh vsega pa sem trma kot sem zato, ker sem, na poti očitno nekje izgubil planinsko izkaznico (ki je mimogrede potem čez kakšnega pol leta prišla nazaj k meni po pošti z oznako LPP), namesto, da bi šel kot Jure lepo po dolini, šel spet po grebenu Tičarice in Zelnaric, kar je seveda vso stvar blazno podaljšalo. Tako pridem recimo ob 18h do koče pri Sedmerih jezerih, kjer so neke prijazne starke Juretu veselo cel dan kupovale kokakolo itd. in mu ponujale, da mu rade volje dajo denar za prenočitev. Mene pa je skrbelo, da bi utegnilo mojo mamo skrbeti (če bi ostala en dan več), zato sem vztrajal, da greva še isti dan/takoj nazaj dol v dolino.

Nov problem: ker sem naredil par požirkov kokakole, mi je v trenutku (najbrž zaradi izmučenosti/dehidracije) postalo totalno slabo, tako da je to eno uro Jure mene vodil in priganjal in ne jaz njega kot ponavadi, ali bolje, zmeraj. No in tako končno le prideva do Črnega jezera tik nad Komarčo, ko mene na srečo slabost mine in postanem spet jaz tisti ki Jureta goni, mi pa postane “mentalno” slabo, ker ugotovim, da je ura že nič manj kot 19h in da že pošteno pada mrak. Tako se zaženeva po poti navzdol in nekje na 2/3 cele poti nastane že trda tema, slap Savico pa se je grozljivo slišalo nekje daleč spodaj. Spet nov problem: baterije jasno nisva imela, ostanek ene sveče, ki sem jo kot po čudežu našel v nahrbtniku, je hitro pogorel (ta ostanek sveče je bil v nahrbtniku še iz praznovanja mojega roj. dneva nekaj dni nazaj na jasi nad Arčijem), tako da sva si na koncu, če lahko temu tako rečem “svetila” samo še z kresilnim kamenčkom od vžigalnika. In še en problem: Jure je imel dioptrijo (oz. jo še ima), s seboj pa niti očal niti leč, tako da je bilo spet vse odvisno od mene (in mojega vida); jah, enkrat sva dejansko skoraj zgrešila pravo pot na eni od serpentin in se nevarno približala prepadu. Kakorkoli že, glede na to, da to sedaj pišem pomeni, da sem/sva to avanturo preživel/preživela; nekako sva pač uspela priti do doline, na bolj nevarnih mestih večinoma z “dričanjem” po riti in “po vseh štirih”.

Pri koči pod slapom Savica sva se seveda počutila že čisto varno in domače, problem pa je bil, ker nikogar ni bilo, oziroma so že vsi spali, tako da sva se na koncu odpravila še na peš pod proti Zlatorogu. Na srečo pa nama je nekje na 1/4 poti ustavil en avto in naju odpeljal skoraj čisto do našega vikenda (do ovinka pri vasi Polje), tako da nama je ostalo vsega 1 km hoje. Sedaj pa je bil najbolj “pretresljiv” zaključek te štorije: ko sva tako nekje ob 23h prišla do našega vikenda, sem pričakoval zaskrbljene obraze mame, dedka, sosedov itd.; … pa kaj še, vsi so bili dobro nažrti po roštilju in židane volje (predvidevam, da kot posledica piva), mama pa je na moje vprašanje: “… ali te/vas je kaj skrbelo kje sva, ker naju toliko časa ni bilo” odgovorila: “mah kje pa Tadej, saj smo pričakovali, da bosta še kakšen dan dalj ostala …“, errr, torej je bilo vso hitenje in posledično tveganje popolnoma zastonj, grrrrrr!!

P.S. – Tale objava je bila podobno kot serija dveh objav o porušitvi WTC tudi originalno zamišljena kot ena sama, a sem se jo (glede na dolžino teksta) naknadno raje odločil razdeliti na “del 1” in “del 2”, da ne bi bil priseljen preveč stvari izpustiti. Iz tega razloga zato danes ali jutri sledi še drugi del te serije, ki bo vseboval drugo zgodbo oz. podvig, povezan s Komarčo. Sem hotel še nekaj več razkriti za kaj bo šlo pri tej drugi zgodbi, a naj ostane zaenkrat skrivnost. Samo to bom namignil, da bo tista o še veliko bolj nevarni avanturi, kot je bila ta.

Tadej

Advertisements

4 komentarji on “Moji recimo temu pešaški podvigi: del 1”

  1. Jure pravi:

    Ha, ha, ha…

    Ja, lubi je bil podvig na Komarci… Ceprav mi hoja zdej ni vec problem… Se spomnes , ko sva hotla pes do Ljubljane iz Kranja.. ob 4 zjutri.. to bi bil tut podvig..

  2. tadej pravi:

    Eee vidiš, tista je bila tudi huda, ja – 🙂 . Pa hvala za komentar Jurc, pa še kdaj!!

    Tadejc

  3. tadej pravi:

    Ehmm, pa da malo objasnim mojim drugim bralcem o čem govoriva tukajle; z Juretom sva se namreč enkrat malo prepozno odločila štopati iz Bohinja v Ljubljano, tako naju je prvič že pri Radovljici ob recimo 22h pograbila panika (no, bolj samo Jureta), zaradi česar sva se celo skoraj stepla tam ob cesti (errr no, bolj je Jure mene napadel, ker sem ga nekaj podjebaval), nato pa nama je le nekdo ustavil, ampak tip je bil pa čisto pijan, res grozljivo se peljati s pijancem.

    Kakorkoli, tako sva dokončno obtičala v Kranju (tam ob cesti nad železniško postajo), pa še poletna nevihta se je ravno takrat razbesnela nad nama. Na koncu pa naju je ob 4h zjutraj prišel iskat Juretov fotr in naju še z enim Srbom, ki se nama je pridužil pri vedrenju pod nadstreškom in kajenju cigaret (in kateri je stalno govoril nekaj o Četnikih, če se prav spomnim) odpeljal v Ljubljano.

    Tadej


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s