O meni:

Sem še relativno mlad (v '30 letih) inženir informatike iz Ljubljane. Teme, ki me najbolj zanimajo: dogodki po svetu (novice, politika), zgodovina, znanost (sploh vesolje)

Še enkrat: kdaj točno sem zasovražil nasilje

S tem pa jasno nikakor ne mislim, da bi ga kdaj sploh imel rad, seveda ne, takrat sem se pač samo zavedel, kako globoko jaz sovražim nasilje, predvsem pa tisto posebno “vrsto” nasilja, kateri pravim popolnoma brezsmiselno nasilje oz. nasilje čisto za brez veze. Lahko me ima kdo zaradi tega mojega odnosa do nasilja za “mehkužca” (oz. za “nepravega moškega”) ali karkoli že – v smislu, da “pravi moški” pač mora kdaj fasati in potem to mirno “požreti” –, pa mi je to pravzaprav čisto vseeno. Res pa je, da bi se v določenih izjemnih primerih znal tudi jaz poslužiti nasilja, npr. če bi videl, da kdo tepe mojega očeta/brata/mamo, ropa mojo babico itd. No, ne pravim da bi nujno bil nasilen, vmešal bi se, ali bi prišlo do nasilja je pa – glede na omenjene situacije – pač dosti verjetno. A edino v takih primerih bi se mi nasilje zdelo kolikor toliko upravičeno.

V glavnem, kot sem že napisal v objavi o filmu “Land of Plenty“, še posebno v zadnjem času večina filmov pusti res globok “pečat” na meni. S tem mislim, da se me filmi tako “dotaknejo”, da ponavadi potem še tedne razmišljam o njih, jih ponovno gledam (tudi po dvakrat, trikrat), ponavljam določene sekvence v nedogled in tako dalje. Podobno pa je tudi npr. s posnetki nasilja z interneta (npr. s strani Rotten ali “Ogrish), ali s posnetki raznih zgodovinskih posnetkov in podobnega, čeprav je to pravzaprav res včasih pravo mučenje samega sebe; o tem sem tudi že pisal v več objavah (glej objave pod kategorijo “Multimedija”).

Za to, da sem pa naknadno prav deklarirano zasovražil nasilje pa je bil “odgovoren” dokumentarni film “Gimme Shelter“. To je bilo sicer že kar dolgo časa nazaj (še preden sem imel računalnik, torej pred letom 2001), gledal pa sem ga na bratovo priporočilo. O tem sem pisal že v objavi v objavi na strani Kuro5hin, od katerega tudi dodajam besedilo tule spodaj.

You see, it’s that I was thinking a bit today about it (after viewing/reading a few particular pages on the internet; for related links see below), and so I just realized that it was probably five or six years ago – when I first saw a 1970 “Gimme Shelter” film – that I’ve become a sort of a “pacifist”. The mentioned documentary chronicles the events at Altamont Music Festival), and it was suggested to me back then by my older brother.

Although it is true that I’ve never liked violence in the first place, I wasn’t thinking about all this stuff in such a “declared way” as I did after seeing this movie. Basically, Gimme Shelter documentary film (here’s also a link to an article on Wikipedia) catches the overwhelming feeling of panic that rises between people who came to a concert just to have a good time (peacefully), and who seem to be totally confused by the situation (and disturbed by it). Why all this “predatory” violence is necessary? The violence that was “imposed on them” by the primitive thugs — the well-known Hells Angels.

On the other hand, one important factor to this dreadful spectacle was a crowd of no less than 300.000 people – which was of course hard to control –, but it doesn’t matter. Anyway, as I’ve read it in some good article and columns on the internet, this disastrous event definitely meant the end of the “Hippie era“.

P.S. There are a few particular scenes in this movie that I will most certainly never forget; in fact, I was so disturbed with this film that I told all my best friends about it (and about my feelings regarding it) the very next day. I also remember that I wasn’t quite “myself” for quite some time after watching it.

Skratka ta film na izredno poseben način ulovi utesnjeno, nelagodno in brezizhodno dogajanje na zastonjskem koncertu na Altamont Music Festival, kjer je igralo kar nekaj znanih bendov (“Santana”, “Jefferson Airplane” itd., nastopiti bi morali tudi “Grateful Dead”, ki pa zaradi dogajanja/nasilja na koncu niso nastopili). Najeti varnostniki za “delat red” pa so bili zloglasni Hells Angels, oz. beri: horda nasilnih in primitivnih motoristov-pijancev, ki so za plačilo za “varovanje” dobili ne vem koliko gajb pira.

Vrhunec koncerta pa je (naj bi) bil nastop The Rolling Stones in ravno med njihovim nastopom (med komadom “Under My Thumb”) film direktno pokaže – kamera dejansko tja pozoomira – kako eden od Hells Angelsov do smrti zabode enega od obiskovalcev (črnca, Mereditha Hunterja). 😦 Pretepenih in tako ali drugače poškodovanih (v celotni noči so bile zabeležene štiri smrti) pa je bilo na stotine ljudi, kar je tudi vse posneto in skoraj kar preveč dobro (grafično) vidno tudi v samem dokumentarcu. Kaj točno je povzročilo vse to nerazumno nasilje tisti dan (bilo je baje kar nekaj t.i. “bad tripov”, dilali pa naj bi jih ravno Hells Angels), mene pa so predvsem pretresli nasilje kot tako, celotna atmosfera in pa zlasti tista – v filmu tako dobro ujeta – prestrašenost množice nad brezumnim nasiljem itd.

Heh, in pa ali vidite neko podobnost med Hells Angels in kriminalisti?! Jah, ironično so bili Hells Angels poklicani, da bi vzdrževali red in mir in varovali ljudi, na koncu pa se je izkazalo, da so ravno oni izvajali največ nasilja. Podobno pa je v primeru kriminalistov; oni so tisti, ki naj bi nas baje varovali (to je baje njihovo “poslanstvo”, če ne drugega pa vsaj služba), na konec pa se človek lahko počuti – kot se je zgodilo meni, ker “sem bil pameten”, ker sem jih vprašal za imena in priimke – ogroženega ravno od njih!

P.S. Je pa takih primerov brezsmiselnega nasilja še ogromno in tudi več vrst oz. oblik. En tak primer, ki ga dostikrat navedem je bil, ko je nekje dve leti nazaj na rojstnem dnevu od enega mojega kolega eden od povabljenih kar malo tako “za foro” težil folku okoli na koncu pa enega celo obrcal (to je bilo potem, ko sem na srečo že šel, saj sem kmalu ugotovil, da tam nimam več kaj iskati) in to folku, ki so se večinoma vsi poznali med seboj, skratka, kar tako malo v lastno veselje (in ne vem, dokazovanje, da je “tough guy”, pravi “mačo”) je vsem kvaril vzdušje. Pa niti ni bilo to, da bi preveč spil, ne sploh ne, kar tako iz lepega miru se je odločil priti na zabavo samo zato, da jo bo pokvaril vsem ostalim. Ali pa recimo neki čefurji, ki so kar tako meni nič tebi nič nekemu ruskemu študentu v Tivoliju razbili flašo na glavi. Ali pa neki drugi, ki so nekomu najprej ukradli motor, ker pa si je on potem “drznil” teči za njimi so ga tako pretepli, da so mu (po pripovedovanju enega od njih) takorekoč “odprli glavo” ob pločniku, ko so dobesedno skakali po njem. Ali pa…, pa saj veste o čem govorim?!

Tadej

Advertisements

2 komentarja on “Še enkrat: kdaj točno sem zasovražil nasilje”

  1. tadej pravi:

    Ne vem sicer kaj si boste mislili o meni po temle komentarju – 😡 , pa bom vseeno iskren. Namreč spomnil sem se nekaj primerov moje nasilnosti v preteklosti…

    Enkrat je bilo recimo tako, da sem nekega tipa brcnil v rit (ker je nekaj govoril čez mojega psa (se ne spomnim več točno kako je bilo) in potem zbežal, me je pa potem ustavil nek njegov znanec in sem takrat skoraj hudo najebal; izkazalo se je namreč, da je tisti tip bivši policaj in totalen psihopat (nekoga naj bi napadel s sekiro), kar mi je potem, ko je on že odšel, povedal prav tisti tip, ki me je ustavil. Hehe, podoben pa je bil tistemu detektivu (s priimkom, ki se končuje na witz/wicz, kot npr. “Liebowicz”) iz NYPD nanizanke.

    Potem enkrat sem tudi (sicer zelo pijan) enega tipa parkrat udaril s palico od metle, ker se je (tudi on pijan) valjal po našem vrtu in ni in ni hotel oditi (je pa tudi on prvi s palico udaril mojega psa); ampak konkretno za to mi je bilo potem res totalno in iskreno žal.

    Tadej

  2. tadej pravi:

    Aja no, parkrat sem se pa tudi “stepel” tudi z mojo bivšo punco (nisem pa nikoli jaz udaril/brcnil prvi, sem se samo “branil”) in podobno, ampak bistvo je v tem, da je bil za vsa ta “nasilja” vedno nek tak ali drugačen razlog (koliko upravičen pa je že drugo vprašanje), ne pa kot npr. v primeru nasilja na tistem žuru, ki sem ga opisal zgoraj.

    Ne maram torej recimo temu neupravičenega nasilja, res je pa seveda, da bi se dalo debatirati v nedogled, kaj neupravičeno nasilje pravzaprav sploh je oz. kako bi ga definirali in ločili od njegovega nasprotja, skratka ga ločili od upravičenega nasilja.

    P.S. – Tole je drugi del komentarja, ki je bil v originalu en sam, pa sem ga potem naknadno razdelil na dva dela oz. na dva komentarja.

    Tadej


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s