Oddaja Hri-bar in ekipa Saševih sodelavcev

No, pa da spet malo zaplavam/zaplujem proti toku; zavedam se namreč, da ta objava (kot sicer že mnoge druge) ne bo pripomogla k moji “popularnosti” tule na Sopci in na slovenski blog-sceni vobče; v bistvu si predstavljam, da bo imela ravno obraten efekt, ker smo trenutno pač v takem obdobju, ko je takorekoč treba biti navdušen nad oddajo Hri-bar: http://www.rtvslo.si/hribar in seveda posledično tudi nad Sašom Hribarjem, Juretom Godlerjem in sploh nad celotno njihovo “ekipo” imitatorjev, katero mimogrede, kot sem do sedaj uspel opaziti, na vse pretege (in po mojem mnenju tudi nekritično) hvalijo in nasploh govorijo o njih v superlativih. Pa sploh ne rečem, da večina od njih ni dobrih v tem kar delajo, samo koliko je še enih raznih drugih dobrih oddaj na RTVS, pa jih nihče tako ne forsira itd. In pa s to objavo odpiram novo kategorijo “Mnenja”, čeprav je res, da bo najbrž zelo podobna že obstoječi kategoriji “Razmišljanja”.

Torej da začnem: kot prvo bi rad res iskreno povedal, da ko sem enkrat kakšnega pol leta nazaj med šaltanjem naletel na omenjeno oddajo Hri-bar (če se prav spomnim, je bil takrat gost plavalec Peter Mankoč), se mi je že po nekaj minutah pošteno priskutila. Strnjeno povedano: vzdušje v studiu se mi je zdelo izredno mučno in prisiljeno oz. “narejeno”, od lepotic za mizami z bleščečimi nasmehi (nekako nisem uspel dojeti njihove vloge), voditeljevega načina postavljanja vprašanj, do prekomernega duhovičenja tudi takrat, ko je to čisto nesmiselno oz. celo odbijajoče. Dobro, vedno dopuščam odprto možnost, da mogoče pač nisem uspel razumeti koncepta oddaje (in vsega tega, zakaj je vse to zgoraj našteto sploh potrebno itd.), kajti res je, da sem do sedaj gledal samo tri, štiri oddaje, pa še to večinoma samo deloma in ne v celoti od začetka do konca.

Pa pustimo sceno v oddaji in se dotaknimo še Hribarjeve “ekipe” sodelavcev, ali bolje, vsestransko nadarjenih “genijev”, kot jih marsikdo imenuje, glej tudi spodaj. Skratka tudi tukaj moram popolnoma iskreno povedati, da mi niti ni zelo všeč njihov stil humorja niti sam humor (posamezni vici/štosi, skeči itd.) in če npr. lahko priznam, da znata biti predvsem Sašo Hribar (čeprav priznam, da nisem bil ravno hud “fan” tega radia, torej “Radia GA-GA”, oz. natančneje Saševih oddaj) in tudi Jure Godler marsikdaj še izvirna in kolikor toliko duhovita (jah, Godler zna biti res smešen s svojimi multi-vlogami; čeprav spet nič izrednega, še ne videnega), mi recimo res ni jasna vloga tistega karakterja imenovanega “Don Corleone”. Ta osebek namreč samo sedi tam v tistem naslonjaču s skrajno neumno faco, drži svojo spodnjo čeljust naprej, kamera ga pa vsakih par minut fokusira, takrat pa jasno še posebej poudari svoj t.i. “lik”, prav groteskno. In ponovno, moti me tudi ali predvsem to, da malodane nisi “in” (še posebej na blog sceni), če ne veš kaj je dotični “Don Corleone” nazadnje rekel Godlerju pri tem in tem štosu v zadnji oddaji Hri-bar. No še enkrat pa: res mogoče (še) nisem uspel doumeti koncepta vsega skupaj (in predvsem potrebnosti lika tipa “Don Corleone”), saj sem kot rečeno do sedaj gledal samo tri ali štiri oddaje.

Sedaj pa k nekaj primerom skoraj božjega čaščenja in forsiranja te “ekipe” (vem, pretiravam, gre pa vsekakor za očitno nekritično pripisovanje genialnosti) vsestranskih genijalcev od Jonasa Ž. do v bistvu 99% piscev SLO blogov. En tak primer je bil t.i. “MMC klepet” z Juretom Godlerjem na strani “RTV Slovenija” z naslovom “Jure Godler, igralec“: http://www.rtvslo.si/modload.php…id=572, kjer ga je nek Miha poprašal o domnevni težavnosti njegovega komuniciranja ljudmi, kateri naj ne bi dosegali njegovega nivoja, urghhh.

<Miha> Kako se pocutis, ko se pogovarjas z ljudmi, ki ne dosegajo tvojega nivoja?

Potem drugi tak primer pretiranega in nekritičnega hvaljenja (v smislu samih superlativov in brez ene same kritke) določenih osebkov je podoben klepet enako kot zgoraj na “RTV Slovenija” strani naslovljen “Jonas, voditelj in medijska zvezda“: http://www.rtvslo.si/modload.php…id=556 (če se ne motim enako kot zgoraj “MMC klepet”), a tokrat z Jonasom v vlogi spraševanega. V tem primeru gre uporabnik z vzdevkom “Tojedejal” še dalj in sprašuje Jonasa, kaj lahko oni naredijo za “boljšo Slovenijo” v smislu “prebujanja zavesti” med ljudmi, grrrrr.

<Tojedejal> Zdravo! Zdi se, da se v Sloveniji prebuja zelo aktiven kulturniško-umetniški (vsestranski) krog ljudi, začenši s tabo, prof.Godlerjem, Bizovičarjem, Hribarjem, Đurotom in ostalimi na čelu. Kaj lahko naredite za boljšo Slovenijo in kako-v smislu prebujanja zavesti med ljudmi?

Tretji primer pa sicer ni primer nekritičnega čaščenja, hvaljenja itd., ampak je nazoren primer tega, da nekako zadnje čase nisi “in”, če takorekoč poimensko ne veš, kdo so sestavni deli te ekipe, o kateri v glavnem govori tale moja objava. V prilogi “Vikend” k časopisu Delo je v petek 6. julija 2007 pod sekcijo naslovljeno “Drnovšek se je zaposlil na TVS” na strani “8 / novice” pisalo nekako takole.

Marjan Šarec, ki med drugim Janeza imitira Janeza Drnovška in Janeza Janšo, od prvega julija ni več zaposlen na Radiu Slovenija, ampak se seli v razvedrilni program Tevevizije Slovenija.

Kot vidite je bil ta sestavek brez kakršnegakoli uvoda v smislu kje (torej v kateri oddaji ta Marjan imitira itd.), skratka, kot da je, ali bolje, kot da bi moralo biti to nekaj splošno znanega, torej nekaj, kar naj bi morali vsi že tako ali tako vedeti!! Čeprav moram pa res priznati, da sem sam kar nadušen nad njegovim oponašanjem J. Drnovška, to pa seveda še ne pomeni, da bi ga (in drugih tudi) moral zaradi tega (ker je pač dober v imitiranju) kovati v zvezde, kot se temu reče.

In še enkrat v enem jedrnatem in jasnem stavku: če so posamezniki v Saševi “ekipi” sodelavcev dobri v imitiranju itd., to pač še ne pomeni, da so genijalci kar tako nasploh in predvsem to nikakor ne pomeni, da imajo ti njihovi talenti kakršnokoli vezo s “prebujanjem zavesti med ljudmi” (kot je napisal eden od komentatorjev v/na RTVS-jevem “MMC klepetu”; glej zgoraj) in to skratka še ni razlog, da bi jih nekritično hvalili na vse pretege!!

P.S. – Za konec pa še nujen dodatek oz. pojasnitev: pri tej objavi nikakor ne gre za blatenje same “ekipe” Hribarjevih sodelavcev (čeprav sem pač podal tudi svoje mnenje glede kvalitete njihovih vicev, skečev, imitiranja), gre skratka bolj za moje videnje celotne že skoraj komične situacije, ki se tiče njihove instant popularnosti in pa jasno predvsem moj pogled na odzive “navadnih” ljudi na domnevno in po mojem mnenju vprašljivo genialnost le-teh (članov te “ekipe”); hočem skratka reči, da nisem nikakršen, errr, recimo temu “folšljivec”, ki bi zavidal talente velikim upom slovenskega imitatorstva. In pa tudi: nikoli nisem imel nikakršne želje biti slaven ali biti znan obraz iz TV-ja, tako da o tem res pišem z neko zdravo distanco.

Tadej

---