O meni:

Sem še relativno mlad (v '30 letih) inženir informatike iz Ljubljane. Teme, ki me najbolj zanimajo: dogodki po svetu (novice, politika), zgodovina, znanost (sploh vesolje)

Spet o mojem sovraštvu do veselega decembra

In že je leto naokoli, sicer moram reči, da res nekam hitro (heh, v bistvu vsako leto hitreje), in spet je tu t.i. “veseli december”, katerega iz dna srca sovražim, tako kot tudi vse, kar je povezano z njim, zato bom danes ponovno malo pisal o mojem odnosu do njega. Sicer pa je ta objava direktno nadaljevanje tiste objave izpred približno enega leta z dokaj podobnim naslovom, zato tudi beseda “spet” v naslovu zgoraj. Jah in pa mogoče še tole: tale objava se je nekako vrinila med prejšnjo in tisto o mojem načelnem odnosu do dela/službe, planirano (in najavljeno) za naslednjič. Prav tako pa najavljam, da bo po seriji kar nekaj z računalništvom in webdevelopingom povezanih objav, sedaj sledila serija objav, ki s tema dvema temama ne bodo imele nobene veze.

Saj ne, da je kaj veliko novega za povedati, zato bom samo ponovil nekaj mojih opažanj dogajanja (torej dogajanja tekom t.i. “veselega decembra”), za katerega sicer predvidevam, da je vse prav dobro znano. Pred tem bi še dodal, da je sicer res, da jaz že na splošno ne maram praznikov in vsega, kar spominja na “čredni nagon”, torej na to, da naj bi nekaj počel zato, ker tako počnejo drugi (glej tudi moj komentar v tejle objavi na Jonas Ž-jevem blogu, katerega sem bajdvej tudi dodal v tisto objavo o tej isti temi pred enim letom), vendar bi lahko rekel, da je “veseli december” (in kot že rečeno, vse povezano z njim), le nekako najboljši primer teh, meni osebno neizmerno “anojing” praznikov in je nedvomno prvak v svoji neznansko veliki bednosti.

Da torej začnem: najprej je tu zoprno pokanje petard (kot otrok sem sicer res v tem relativno užival, sedaj pač ne več), preveč pijan in primitivno obnašajoč se folk, ki si enkrat na leto privošči vse tisto, česar se normalno ne sme in o čemer najbrž samo sanja preostalo leto in tako naprej. No, res se to zgoraj najbolj kaže konkretno med praznovanjem novega leta (torej 31. decembra), medtem ko pa jasno pojem “veseli december” vključuje tudi nepotrebno nakupovanje (in s tem povezane “nakupovalne mrzlice”, živčnost itd.), razna prisiljena in bolj ali manj neprijetna družinska in druga srečanja, večerje itd.

In spet, podobno, kot je pri meni pri vseh takih zadevah, sem se namreč enkrat začel spraševati (kdaj točno je to bilo glej zgoraj omenjeno objavo izpred pribl. enega leta), pa česa se folk v bistvu sploh veseli (in to celo tako iskreno), ali z drugimi besedami, kaj je pravzaprav tako veselega na tem, da se bo pač kazalec na urah premaknil in bo datum (to leto) namesto 31.12.2007 kazal 1.1.2008. In da si slučajno ne bi mislili, da sem kakšen zadrt tip in nergač, ki ga a priori moti veselje drugih (in se zaradi lastne “zadrtosti” obrega obenj), jaz se bolj samo “teoretično” sprašujem glede te konkretne “vrste veselja” (za katerega pač sam ne vidim nobenega pravega razloga), pač morda v malo bolj osebnem tonu, saj se me zadeva konec koncev le tudi osebno dotika. Skratka, v enem kratkem stavku: zavedel sem se, da me s tem decemberskim veseljem čisto nič ne veže in nimam s tem praznovanjem prav nič skupnega.

Dodal bi pa še en pomembno misel povezano z vsem tem, namreč kot vsi dobro vemo, se v teh prazničnih dneh (določeni seveda) ljudje tudi počutijo osamljene, potem dalje, decembra se statistično zgodi največ samomorov (najbrž ravno iz tega razloga, torej občutka osamljenosti) in tako dalje. Ampak sprašujem pa se: ali je res rajanje po mestu (in napijanje skozi celotni december) nek tak dogodek oz. dogajanje, ki ga za nič na svetu ne bi smel zamuditi??! Sicer se pa tako ali tako lahko tudi v množici ljudi počutiš enako osamljenega (če ne še bolj), kot če si sam, še posebej pač, če ne čutiš nikakršne povezave s tistim folkom. Ali kot je lepo enkrat povedala Svetlana Makarovič, ko je rekla, da je velika razlika med samoto in osamljenostjo oz. bi lahko rekli tudi med biti samotar (za kar se, čisto mimogrede, imam deloma tudi sam zadnja leta) in biti osamljen.

P.S. – Nikoli nisem razumel ljudi, ki ne znajo biti (med drugim tudi) sami; en tak primer je bila npr. ena moja bivša punca, ki je trdila dobesedno to. Še bolj pa ne razumem tistih, ki npr. vztrajajo v nekem odnosu (spet, da ja ne bi bili sami), ki je totalna polomija na celi črti. Kot primer naj navedem neko žensko, katero njen partner pretepa ali psihino maltretira; takih primerov je ogromno v Delovi prilogi Ona. Res pa je, da so za ta vztrajanja dostikrat tudi čisto drugi razlogi, npr. ekonomski in podobno.

Tadej

Advertisements

3 Komentarjev on “Spet o mojem sovraštvu do veselega decembra”

  1. tadej says:

    Aja, bom pa verjetno pred tisto objavo o mojem (recimo temu filozofskem) odnosu do dela/službe/poklica, najavljeno za naslednjič, kot nadaljevanje tele (ki jo ravnokar berete) objavil tudi objavo o mojem odnosu do alkohola in (predvsem prekomernega) pitja le-tega na splošno, v smislu pač, kdaj in zakaj se mi je (lahko bi tako rekel) vse skupaj zagabilo…

    Tadej

  2. Mihael says:

    Kaj pa duhovna komponenta praznikov, morda krščanskih, morda zgolj solsticija, ki jih seveda lahko občutiš tudi v samoti…

  3. tadej says:

    Dobro, recimo da imaš prav, samo je pa res, da večina ljudi sigurno ne pomisli na veselje v “duhovnem smislu”, ko slišijo bes. zvezo veseli december…

    Tadej


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s