O meni:

Sem še relativno mlad inženir informatike (IT), ki se ima za racionalista in kritičnega misleca. Najbolj me zanimajo dogodki po svetu (novice, politika), zgodovina, znanost (sploh vesolje)

Res hude in žive sanje izpred parih dni

Kakor sem napovedal pod “P.S.” odstavkom v moji prejšnji in do tega trenutka tudi zadnji objavi o projektu oziroma akciji “Stop Web Pollution” z dne 16.1.2008, danes objavljam zapis (iz mojega zvezka, ki ga imam v ta namen) mojih res hudih in živih, lahko bi rekel tudi domišljijskih sanj izpred parih dni, točneje tistih, katere sem sanjal 15.1.2008. Namreč, odkar imam računalnik (pribl. zadnjih 8 let), si vestno zapisujem sanje, ali v celoti, ali pa samo posamezne besede v zvezek (da se ne bi preveč zbudil, če je to npr. sredi noči) in če se jih potem še dobro spomnim, jih prepišem v nek “enkriptan fajl” na PC, no, včasih pa si tudi zapišem kar cele v že omenjeni zvezek. In pa kot mimogrede, to noč sem sanjal dvoje, ali celo troje posameznih sanj.

Da pa ne bom več po nepotrebnem dolgovezil (spodaj je namreč še nekaj opomb glede vsega, kakšne nove pa bom napisal v komentar), kar takoj na začetku te objave objavljam prepis teh, kot rečeno res totalno živih/fantazijskih sanj, katere sem sanjal nekaj dni nazaj. Sedaj, prepisa še nisem šel preverjati za morebitne slovnične napake (no ja, v bistvu vem, da jih je kar nekaj), bom pa verjetno to storil kdaj v naslednjih dnevih. Torej zapis objavljam jih točno tak, kot je v tistem fajl na računalniku.

V nekem delu sanjske Stare Ljubljane hiša (stara opečnata, kot recimo bivši samostan), ki je bila nekakšen zavod za gluho/slepo mladino, bil na vrtu in ugotovil, da se vrtovi (oz. park) širijo daleč naprej, pomislil, da ima tudi Ljubljana svoj Shonbrun. Malo v parku med ta malimi, še blizu te glavne stavbe, eni med jnimi (misli da tisti, ki so bili gluhi in slepi) stali na mestu in nekam gledali v prazno (se mi zasmilili), potem je mimo prišla še ena skupina starejših “gojencev” tega doma, jaz pa sem se nalašč umaknil, da ne bi zgledalo (mislim, da sta mimo šli ravno dve medicinski sestri oz, oskrbovalki, ali pa celo nuni), da gledam v njih. Mimo prišel tudi nek oskrbnik, ki se mi je zdel totalen “pedofil” po izgledu.

Potem sem se sprehodil v nek bolj daljni del tega parka, ravno takrat pa je bila zgleda tista ura, ko so začeli prihajati starši (bila prava kolona avtomobilov) po ta male. Spomnim se, da je en od očetov zelo navušeno pritekel nasproti svojemu otroku. Takrat pa sem tudi opazil tistega igralca na čelo iz CD (Filharmonični orkester), ki je imel ugleda tudi svojega otroka tu in se (spomnim, da sem pomislil, da bom to doma povedal mami), ga je pa začel nekaj nadirati, v smislu, da ga ni vesel, da ga ne pokliče “o očka” (ali nekaj takega), jaz pa sem se ob neki žičnati ograji spet premanil še bolj “globoko” v te vrtove. Potem sem pa prišel do nekako spodnjega roba/konca, kjer je stala nekakšna bunker-stavba iz betona (podobna tisti od Droge med Portorožem in Bernardinom), ki me je tudi čisto navdušila, ob njej pa sem videl parkirana tista starinksa kolesa (z velikim sprednjim in malim zadnjim kolesom, pomislil, da bi enega kar vzel/ukradel), skratka kot neke vrste muzej. Potem še malo naprej na drugi strani te stavbe pa bila parkirana vojaška vozila od slo. vojske. Tu nekje sem od vsega navdupenja pomislil, da moram nujno napisati en “twit” v GSM (za Twitter), sigurno pa objavo za na blog kasneje, ko pridem domov.

Potem sem začel hoditi ob desnem robu/koncu (čez živo mejo sem videl neka polja in razmišljal, kateri del Ljubljane je vendar to), kot pokopališče oz. vsaj zelo stari, dalje spet kot nekašna razstava (bilo podobno, kot recimo Navje pri Vilharjeva), kjer so bile iz raznih predmetov prikazane človeški izumi (npr. spomnim se lestve), čeprav sem imel nek občutek (vem, čudno), da v negativnem smislu/kot “hudičeva dela”, ker kot da ima nekako Cerkev v lasti ves ta park in celotno posestvo.

Ti nagrobni spomeniki so se potem še nadaljevali, park se je pa začel (ko sem se po občutku spet začel vračati proti tisti glavni opečnati stavbi) malo dvigovati, in takrat enkrat sem nad samo zagledal nek visok hrib (v katerega se je ta park nadaljeval), tam pa kot nekakšna nove spomenike (v obliki piramid, kot neke npr. kostnice) in tu nekje sem prvič (torej že v sanjah) pomislil, da pa je to tako neverjetno, da sem posumil, da sanjam. Potem sta prišla še dva druga obiskovalca mimo in sem ju slišal reči, da je tu zraven nas grob/spomenik od Tita. Jaz pa sem se ves čas tudi čudil, kako to, da se še nisem vrnil do tiste glavne opečnati stavbe, da se je skratka park širil kar v neskončnost. No in potem je bilo teh sanj nekako kar naenkrat konec.

Medtem ko pa se mi je 14.1.2008 (to noč sanjal celo pet različnih sanj) čisto prvičv življenju zgodilo, da sem sanjal sanje, ki niso bile normalne sanje (v smislu sicer sanjske/popačene Ljubljane, nenavadnih druženj s prijatelji, ki v resnici sploh ne pašejo skupaj oz. se ne poznajo itd.), skratka sanje, ki vseeno izgedajo dokaj podobne realnosti, ampak so bile bolj kot nekakšna riskanka oz. animacija (ali celo znanstvena fantastika), dogajalo pa se je to, da je po nekem recimo temu gradu neka “magična” posoda letela po zraku dol proti bolj spodnjim prostorom (kaz pa sem ji sledil), vsepovsod okoli pa so bile neke vrste lutke, ki so se oglašale s čudnimi/pravljičnimi “pip, pip, tik, tik” zvoki. Najbolj čuden pa je bil konce, ko je v tem sanjskem svetu zavladal nek tiran in vse je postalo nekako “kitajsko” (stvari, torej stavbe/okolica, ki so rasle iz tal so imele kitajski videz) in kot da je bilo to bistvo/vrhunec teh sanj, z nekim globljim pomenom.

Aja, s to zadevo glede sanjanja nasploh pa je tako, da odkar sem nehal redno “pohati” (in to sem imel navado početi vedno samo tik pred spanjem in jasno samo en djoint), sanjam po štiri, pet posameznih sanj na noč. In tudi zapomnim si jih sedaj veliko bolje in za več časa; to je pomembno takrat, ko si, kot sem omenil zgoraj v uvodu, v zvezek zapišem le posamezne besede oziroma kadar se mi jih (torej niti samo besed) sploh ne ljubi zapisati. No, lahko pa se sicer res lahko nadaljujejo ene v druge, tako da ni zmeraj čisto jasno, ali so bile sanje posamezne ali ne.

P.S. – In čisto za konec spet ena popolnoma nepomembna opomba – 😉 (heh, tipična zame oz. za moje zelo specifično in nenavadno pisanje bloga), to pa je to, da najprej nisem vedel (se torej dolgo nisem mogel odločiti, podobno kot sem zapisal tukajle), ali naj to objavo namesto kategorij “Zanimivo” in “Življenje” (poleg “Osebno” seveda, ki je pač že nedvomno prava), kot je sedaj “tagana” raje umestim pod kategoriji “Dogajanja” in “Hudo”. Pod vse naštete kategorije pa ne bi dal iz tega razloga, ker imam jaz svoje osebno pravilo pri pisanju za blog (uhh, teh je v bistvu res ogromno), da svoje prispevke “tagam” maksimalno s tremi kategorijami.

Tadej

Advertisements

One Comment on “Res hude in žive sanje izpred parih dni”

  1. tadej says:

    Popolnoma nepovezano z vsebino te objave pa najavljam, da od danes naprej Bloger.si blog-agregat (bajdvej, pobudnik za njegovo ustanovitev je bil morphix) prikazuje čisto vse objave in ne več samo tistih od 19.8.2007 naprej (no, z “vse” seveda ne mislim čisto vse, ampak samo tiste, katere pofiltrira), ko je “Bloger.si” začel delovati. To lahko vidite na strani od mojega bloga: 1, 2, 3, 4. Torej morphix, še enkrat prav lepa hvala za tole!!

    Tadej


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s