O meni:

Sem še relativno mlad (v '30 letih) inženir informatike iz Ljubljane. Teme, ki me najbolj zanimajo: dogodki po svetu (novice, politika), zgodovina, znanost (sploh vesolje)

Spodletel poskus reševanja nekega ptička

Jah, z veliko žalostjo v srcu vam moram sporočiti, da je bil moj današnji poizkus ohranjanja pri življenju nekega ptičjega mladička, ki sem ga par dni nazaj (točneje, to nedeljo, 6.7.2008) našel na tleh na pločniku na naši ulici nekaj hiš naprej od naše (proti Tivoliju oz. cesti v Rožno Dolino), na mojo, bratovo, očetovo in babičino veliko žalost, neuspešen; za povrh vsega pa sem moral doživeti tudi to, da je dejansko umrl ravno takrat, ko sem ga imel na svoji dlani in sem bil tako torej priča njegovega odhoda v večnost.

Pa malo podrobneje o vsem skupaj. Kot rečeno, sem včeraj na pločniku na naši ulici par hiš naprej od naše proti Tivoliju oz. proti cesti v Rožno Dolino (če kdo pozna to okolico, direktno pred t.i. Vidmarjevo vilo) našel na tleh čisto malega ptičjega mladička (bil je že “operjen”, kot se temu reče), ki je očitno padel iz gnezda. In jasno, da ga ne bi kdo pohodil, ali pa bi ga pojedel kakšen maček, sem ga, kot sem to sicer naredil že ničkolikokrat (enkrat nekega netopirčka, drugič malo vrano itd.), odnesel domov.

Aja, o mojem reševanju raznih živali sem pisal tudi v mojem komentarju pod objavo “Žabja sreča” na blogu “The depths of ma mind” tule na Sopci, tole spodaj pa je ta konkretni komentar.

Čisto kot bajdvej, jaz osebno že od nekdaj rešujem take in drugačne živali. Skratka od prenašanja ježev iz npr. kakšne ceste (oz. točneje, zelenice ob cesti) čim globlje v gozd na Rožnik, do, hehe, pobiranja deževnikov ob deževnih dneh in podobno, prenašanja le teh vsaj do Tivolija (to sem dostikrat delal na poti v osn. šolo, tako da sem iz tega razloga parkrat zamudil pouk – 🙂 ) in tako dalje…

Tadej

Dalje, nato je brat tekel po neko knjigo o hranjenju ptičjih mladičkov v takih primerih in po slamico, s katero bi ga “prisilno hranili”, če pač ne bi hotel sam požirati hrane. Jasno pa je bilo treba npr. najprej ugotoviti, ali je “žužkojed” ali “rastlinojed” ptič, kar naj bi se videlo po tem, ali ima golšo ali ne, pisalo pa je tudi, da je treba prička hraniti na vsaki dve uri. Tako sem ga dal v kartonasto škatlo (postlano s travo in z natrganimi robci) in ga, preden sem šel spat, uspel vsaj malo nahraniti z mešanico vode in mleka, zdrobljene solate pa ni in ni hotel pogoltniti. In tako me potem danes zjutraj (no, sedaj kot to pišem že včeraj) prebudi glasno čivkanje, res, zelo glasno za tako malega ptička; to je pomenilo ne samo da je uspešno preživel noč, ampak tudi to, da je dokaj pri sebi in živahen. In sem ga ponovno nahranil s tisto mešanico mleka in vode in šel nazaj spat.

Potem pa kasneje okoli poldneva vstanem in takoj slišim, da ptiček ne čivka več, brat pa mi je povedal, da ga je spet nahranil (paradokstalno, ravno zaradi čivkanja, ker naj bi bil pač očitno lačen) pred kakšno uro in pol. Nadaljnje pol ure sem mu tako nisem posvečal, potem pa ko sem kasneje pogledal v škatlo, sem videl, da je ptiček čisto moker (jaz sem ga nasprotno od brata namreč hranil izven škatle) in že na prvi pogled nekam ubogi, ko pa sem ga še malo bolje pogledal, pa sem videl, da nekam čudno in v krču opira kljunček “kot riba na suhem”. Seveda sem se takoj ustrašil, da mu je reicmo pri hranjenju šlo kaj vode v sapnik in da se počasi duši (zato sem ga tudi obrnil z glavo navzdol in ga nežno tapkal po hrbtu), kar se je kot rečeno na koncu izkazalo za najbolj verjeten razlog za njegovo smrt.

Jasno, ni mi treba posebej poudarjati, da je bratu totalno hudo in se čuti krivega za njegovo smrt, je pa tudi res, da ga je hranil takorekoč identično kot sem ga jaz, pa tudi po preteklih izkušnjah (po pripovedovanju babice in očeta) lahko rečem, da v vsakem primeru ni imel prav veliko možnosti za preživetje. V bistvu je bil edini tak primer s srečnim koncem, ko je moj oče uspel (preko kapalk z mlekom) do odraslosti spraviti štiri tudi čisto majhne (in skoraj še gole, skratka najbrž niso bili stari več kot par dni) zapuščene mačje mladičke.

No kakorkoli že, nameravali smo ga pokopati jutri na našem vrtu, a kaj, ko ga je pred parimi urami, ko me ni bilo doma, požrla moja psica Ariel (čudno, ker je bila prej vedno čisto nežna do njega), grrrr kako sem besen nanjo!!

Tadej

Advertisements

2 Komentarjev on “Spodletel poskus reševanja nekega ptička”

  1. Kobrowsky says:

    Tudi mójtiče kjena vihan.

  2. urska says:

    ma dej kobra zakaj se morš skos zafrkavat. ene stvari so mogoče mal preveč občutljive, da bi se tkole afnal.

    Tadej, dobro vem, kaj pomeni, da ti umre ptič v rokah. Meni je nekoč golobček, pa sem ga par dni hranila. Enkrat pa sem našla našo kosovko z imenom FILIP mrtvo v škatli.

    Rešili smo tudi kakšno žival, ki se je potem vračala na naš vrt. Kos, sinička, jež. Kurc, če enga rešiš, pa je kul.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s