O meni:

Sem še relativno mlad (v '30 letih) inženir informatike iz Ljubljane. Teme, ki me najbolj zanimajo: dogodki po svetu (novice, politika), zgodovina, znanost (sploh vesolje)

Dve stari neobjavljeni pismi bralcev za Delo

Ko sem danes zjutraj updejtal Thunderbird (moj lokalni e-mail odjemalec), sem v enem od 2 profilov (tisti, ki ga ne uporabljam več in je tam samo kot backup e-mailov tam od 2010 do 2012 (še za druge ponudnike, v bistvu mi je ostala samo bivši Voljatel naslov, ki je vmes postal Tus Telekom) sem čisto po slučaju opazil enega od zadnjih e-mailov poslanega 8.2.2012 1:36 (če sem točen čisto zadnji, mogoče sem po tem še kakega, pa sem ga premaknil v kako podmapo) na pisma@delo.si

Pri pismu pa gre za odgovor na pismo bralcev obračam na dva udeleženca dopisovanja pod zgornjim naslovom in sicer na gospo Ano Marijo Volšek in na gospoda Lenarta Zadnika. En dopis gospe Volšek sem sicer vmes očitno spregledal (tistega, na katerega v svojem zadnjem komentarju z dne 6. februarja 2012, odgovarja Lenart Zadnik), sem pa prebral uvodni dopis gospe Volšek in oba dopisa gospoda Zadnika, tako da to ni bistvenega pomena. Kar se tiče pisanja gospe Volšek bom napisal le to, da mi ni jasno, kako lahko tako mimogrede lastno nerazumevanje relativnosti časa (povod za njeno pisanje naj bi bil pogovor, ki ga je imela s prijatelji) naveže na tako drugačno in v vseh pogledih z njenim vprašanjem nepovezano temo, kot je verodostojnost slovenske znanosti Kar pa se tiče gospoda Zadnika, študenta fizike, če se prav spomnim, pa lahko rečem to, da je bil njegov prvi odgovor (mislim na tisti del odziva, v katerem razlaga o odvisnosti poteka časa od hitrosti) na dopis gospe Volšek tako zmeden in po nepotrebnem zapleten (namesto da bi stvari poenostavil), da pravzaprav sploh ni čudno.

Je naša znanost mlakuža?

S tem dopisom se obračam na dva udeleženca dopisovanja pod zgornjim naslovom in sicer na gospo Ano Marijo Volšek in na gospoda Lenarta Zadnika. En dopis gospe Volšek sem sicer vmes očitno spregledal (tistega, na katerega v svojem zadnjem komentarju z dne 6. februarja 2012, odgovarja Lenart Zadnik), sem pa prebral uvodni dopis gospe Volšek in oba dopisa gospoda Zadnika, tako da to ni bistvenega pomena.

Kar se tiče pisanja gospe Volšek bom napisal le to, da mi ni jasno, kako lahko tako mimogrede lastno nerazumevanje relativnosti časa (povod za njeno pisanje naj bi bil pogovor, ki ga je imela s prijatelji) naveže na tako drugačno in v vseh pogledih z njenim vprašanjem nepovezano temo, kot je verodostojnost slovenske znanosti.

Kar pa se tiče gospoda Zadnika, študenta fizike, če se prav spomnim, pa lahko rečem to, da je bil njegov prvi odgovor (mislim na tisti del odziva, v katerem razlaga o odvisnosti poteka časa od hitrosti) na dopis gospe Volšek tako zmeden in po nepotrebnem zapleten (namesto da bi stvari poenostavil), da pravzaprav sploh ni čudno, da ga gospa Volšek ni razumela. V svojem drugem dopisu pa krivdo za nerazumevanje njegove razlage prevali kar na gospo Volšek, češ da v svojem prvem dopisu ni zastavila konkretnega vprašanja, čeprav ga v resnici (vsaj okvirno) seveda je!

Za konec si dovolim podati še svoje osebno mnenje, da tako brezplodno dopisovanje ne sodi v Pisma Bralcev in samo jemlje prostor drugim, bolj aktualnim in bolj produktivnim temam.

Druga taka stvar pa je bila, ko me je (sedaj res že kar dolgo nazaj) po telefonu poklicala gospa Ernestina Rožman (včasih se podpiše kot “Erna Rožman”) zaradi mojega članka v pismih bralcev v časopisu Delo (moj dopis je bil namreč ravno odgovor na enega od njenih dopisov) in mi med drugim tudi zelo nedvoumno rekla, da če pa česa in koga ona res ne prenese je to politika (in so to politiki). Takrat pa se je moje pismo – nekakšna podpora Tomažu Humarju, da naj dela v življenju kar hoče oz. ga veseli in izpolnjuje – glasilo takole:

Sporna Investicija

Draga gospa Erna Rožman!

Moram vam že kar na začetku z žalostjo priznati, da resnično ne razumem te gonje, napirjene proti Tomažu Humarju predvsem v zadnjem času. Res je, da njegovih podvigov pred letošnjo odpravo nisem ravno zavzeto spremljal, tako da je bilo to, da ga nekateri preprosto ne marajo, da mu takorekoč želijo prepovedati nadaljne podvige, zame nekaj čisto novega in iz tega razloga še toliko bolj nerazumljivega. Celotna stvar se mi zdi skrajno neprimerna, predvsem pa krivična do Humarja. Namreč, v čem je pravzaprav problem? Morda to, da si je izbral hobi (ki je dejansko prerasel “meje” hobija), pri katerem tvega svoje življenje? Mogoče to, da je tako medijsko “pokrit”? Ali to, da ima doma ženo in otroke (za katere sem sicer prepričan, da ga podpirajo), ki trepetajo za njegovo življenje? Ali pa morda celo to, da je za vaš okus preveč samozavesten (drugi bi temu najbrž raje rekli vzvišen)?

Vedno se sicer najde določeno število milo rečeno nevoščljivcev (v vašem primeru sem sicer prepričan, da ni šlo za nevoščljivost), ki se čutijo poklicani, da skoraj užaljeno modrujejo kaj sme kdo početi in česar ne. Toda, gospa Erna, v tem primeru pa je po mojem mnenju stvar šla predaleč, prav do meje neokusnega. Stvari so na srečo malo bolj relativne, kot jih vi in ostali vidite. Dandanašnji človek tvega življenje na marsikateri način, porablja denar, ki bi ga drugi krvavo potrebovali na nešteto načinov, a se tukaj ne bi poglabljal v to. V vašem pismu se tudi sprašujete, če je bil njegov vzpon res naravnan z “osnovnim ciljem”, torej s promocijo Slovenije. Pa pravzaprav kaj potem, če ni bil? Prepričan sem, da je bil zanj smisel odprave v plezanju samem in v vsem kar pride zraven. Ker pa je po narodnosti Slovenec, potem pa še toliko bolje, se je pač Slovenija promovirala sama od sebe. Dalje, je morda Humar osebno kriv za, kakor jim pravite: “obupance, ki se vsak da mečejo pod vlake in pijejo škropiva”, oziroma zato, da pomoč ne pride do njih? Naj se odpove svojemu ljubljenemu hobiju (bolj življenjskemu slugu) zato, ker obstajajo tudi takšne žalostne zgodbe (da, vem, tudi pri nas v Sloveniji)? In nenazadnje, prepričan sem, da če bi mu na koncu ta podvig le uspel, vašega pisma nihče ne bi prebral; preprosto zato, ker ga ne bi nikoli odposlali.

Pa vse najboljše, gospa Erna!

Za podobne objave o mojih pismih bralcev na tem blogu glej predzadnjo objavo iz leta 2013 (in zadnjo, ki je bila “zares” napisana še za moj stari in od Sopca serverjev odvisni Tadej: spletne objave blog, katerega nadaljevanje je ta blog, kjer se pravkar nahajate) pri katerem gre za dopis, v katerem opozarjam na zavajanja Žive Vidmar v njenem pismu bralcev (ki je bilo odgovor na članek Spomenke Hribar) in omenjam njeno selektivno poznavanje zgodovine, njena skrajna stališča itd., potem tole objavo iz leta 2008, kjer sem pisal o problematiki parkiranja avtomobilov v okolici Štud. naselja v Rožni Dolini v Ljubljani (gre za pismo bralcev v časniku DELO in ne v SP) in pa tole objavo, prav tako iz leta 2006, ki je bilo odgovor g. Račkiju na njegovo populistično pismo bralcev glede t.i. romske problematike (v tem primeru gre tudi za SP in tega mi kot tega omenjenega danes tudi niso objavlli).

Lep pozdrav, Tadej

Advertisements


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s