O meni:

Sem še relativno mlad inženir informatike (IT), ki se ima za racionalista in kritičnega misleca. Najbolj me zanimajo dogodki po svetu (novice, politika), zgodovina, znanost (sploh vesolje)

V SP so mi spet objavili pismo bralcev

V Sobotni Prilogi v današnjem Delu (28. september 2013) so spet objavili moje pismo bralcev, ki sem ga prek e-maila sicer poslal že prejšnji torek, a sem dobil nazaj prijazen odgovor, da vsebuje preveč znakov. Takrat sem res pisal na računalniku, ki ni imelo nobenega orodja za štetje znakov in sem moral na pamet oceniti koliko je dolg. Na svojem domačem računalniku pa tudi sicer ne uporabljam Worda (ki avtomatično šteje znake), a imam nek JavaScript programček, ki ga uporabljam za prikaz št. znakov s presledki vred v “golem tekstu” (v .txt faljih), a ta program res ni 100% zanesljiv in sem tako moral tudi malo na pamet oceniti, koliko ga moram skrajšati.

Kot boste videli, gre v današnjem dopisu za moj odgovor na pismo bralcev Žive Vidmar in zavajanja v njem, pa omembe njenega selektivnega poznavanja zgodovine, skrajnih stališč (npr. tisto, ko je napisala, da si je bil Kocbek v bistvu sam kriv za vse krivice in nevšečnosti, ki mu jih je povročila komunistična partija) itd.

Ujeti v preteklost

Ne štejem se med tiste, ki bi jim bila Spomenka Hribar prav posebno blizu, a zaradi pisma bralcev Žive Vidmar 31. avgusta 2013 v SP, ki se nanaša tudi nanjo, v veliko večji meri pa na vprašanje krivde domobrancev med 2. svetovno vojno, moram napisati nekaj stavkov. Že ob začetku branja me je namreč začudila jeza, ki veje iz besedila njenega dopisa; poenostavljeno bi temu lahko rekel kar jeza zaradi poskusa uravnoteženega in nepristranskega pisanja g. Hribar. Zato sem dopis g. Vidmar s še toliko večjim zanimanjem prebral do konca. Čeprav je v dopisu tudi nekaj zgodovinskih napak, o teh ne bom pisal, ker bi odgovori na vse napake vzeli preveč prostora. Se bom pa zato omejil na druge dele oz. vidike njenega dopisa.

Kot očiten primer zavajanja oz. pretiravanja najprej navajam tisto, ko je napisala, citiram: »Generacije po letu 91 se v šolah ne uče zgodovine, če pa se, se uče kajnovsko samo o komunističnem nasilju.« Primerno bi bilo, da če g. Vidmar že napiše tako šokantno in domala neverjetno trditev, naj ob njej bralcem navede kakšen primer oz. dokaz za to. Zatorej sprašujem g. Vidmar v kateri šoli »ne uče zgodovine« in kateri šolski zgodovinski učbenik uči »kajnovsko samo o komunističnem nasilju«?

Zanimiva je tudi sama ideja, ki izhaja iz tega stavka; g. Vidmar se skorajda ne da razumeti drugače, kot da je bilo enostransko učenje otrok v šolah (o zgodovini pred, med in po 2. svetovni vojni), od leta 1945 do osamosvojitve Slovenije, edino pravilno in bi tako moralo tudi ostati. Ali drugače rečeno, ali je g. Vidmar mnenja, da bi bilo treba o komunističnem nasilju med vojno in o pobojih po njej kljub vsem sedaj znanim in dolgo zamolčanim dejstvom še naprej molčati? Na to idejo nakazuje že eno od njenih pisem bralcev v preteklosti, katerega se je dalo razumeti tudi tako, da je bil Edvard Kocbek pravzaprav kar sam kriv za vse hudo (prisilna upokojitev in nadzorovanje do konca življenja s strani UDBE), kar je moral pretrpeti zaradi svojega pisanja, ki je odprlo nekatera moralna in etična vprašanja iz obdobja NOB (likvidacije političnih nasprotnikov, ovajanje med partizani in tako dalje).

Kar se mi tudi zdi vredno omeniti v zvezi s krivdo pa je omenjanje izdaje, mišljeno seveda kot izdaje slovenskega naroda s strani domobrancev. Prav lahko si predstavljam, kako bo ob branju teh vrstic g. Vidmar zamahnila z roko, češ, da že ve, o čem bo v nadaljevanju govora. Pa vendar, ali je pripravljena zanikati obstoj terorja, ki so ga že na samem začetku vojne izvajale določene partizanske enote pod vodstvom KP? Le-ta je neizpodbitna zgodovinska resnica. Enako velja za monopolizacijo odpora proti okupatorju, izkoriščanje vojne za izvedbo komunistične revolucije, prevzem oblasti po vojni in uvedbo enostrankarske državne ureditve. Nesmiselno se mi zdi polemizirati o definiciji oz. pravem pomenu fraze »izdaja naroda«, ker si jo kot po pravilu vsaka stran razlaga drugače. Ampak ali se teh nizkotnih dejanj ne da razumeti kot izdajo lastnega naroda?

Ko g. Vidmar že citira Wikipedijo, se mora zavedati, da je na njej zelo veliko strani in da za strani na njej velja, da mora biti besedilo napisano nepristransko. Tako je na Wikipediji na primer tudi stran (na angleški in slovenski različici), kjer jasno piše, kaj je bila posredna posledica sprejetja Dolomitske izjave (podlaga za monopolizacijo odpora) in prepričan sem tudi, da pozna besedilo Odloka IOOF o zaščiti naroda, ki ga je OF potrdila na 3. zasedanju Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani 16. septembra 1941.

Ali je tako težko sprejeti dejstvo, da so bili ljudje na nekaterih območjih sedanje Slovenije zaradi nasilja partizanskih enot (in strahu pred komunistično ideologijo) dobesedno prisiljeni v obrambo pred njim in kasneje v sodelovanje z okupatorjem? Več o tem si g. Vidmar lahko prebere na primer v pismu bralcev prof. zgodovine Janka Prunka v isti SP, kot je bilo objavljeno njeno, prav tako o partizanskem nasilju že pomladi leta 1942 v okolici Šentjošta in Rovt govori tudi pismo bralcev Judite Treven v Delu 2. septembra 2013; v katerem avtorica navaja zelo konkretne dogodke v tistem času (poboji in požigi domačij s strani partizanov) in ne piše na splošno in brez konkretnih podatkov.

Ob branju dopisov g. Vidmar sem dobil vtis, da bije nek oseben (in z resnico skregan) boj za ohranitev neomadeževane podobe OF za vsako ceno. In to počne desetletja po tem, ko je resnica o med- in povojnem dogajanju končno prišla na dan. Kar mene pri tem najbolj čudi pa so njeni nekritični pogledi na zgoraj omenjena vprašanja, selektivno poznavanje zgodovine in njena včasih skoraj skrajna stališča.

Za taki podobni objavi na tem blogu (z mojimi pismi bralcev) glej tole objavo iz leta 2008 o problematiki parkiranja avtomobilov v okolici Štud. naselja v Rožni Dolini v Ljubljani (gre za pismo bralcev v samem časniku DELO in ne v SP) in pa tole objavo iz leta 2006, ki je bilo odgovor g. Račkiju na njegovo populistično pismo bralcev glede t.i. romske problematike (v tem primeru gre tudi za SP, mi ga pa niso objavlli).

Lep pozdrav, Tadej

Advertisements

3 Komentarjev on “V SP so mi spet objavili pismo bralcev”

  1. krigl says:

    Čestitke za objavo! 😉

  2. tadej says:

    So pa ven vrgli enega bistvenih stavkov na na začetku (nekakšen del uvoda), v bistvu kar en cel odstavek, ki se je glasil takole:

    “Čeprav je v dopisu tudi nekaj zgodovinskih napak, o teh ne bom pisal, ker bi odgovori na vse napake vzeli preveč prostora. Se bom pa zato omejil na druge dele oz. vidike njenega dopisa.”

  3. tadej says:

    Aja in spomnil se tudi, da je bil v originalu (preden sem skrajšal tekst) še en dosti pomemben del… Ta pa je bil dejansko cel svoj odstavek (razen enega stavka na začetku, ki sem ga pustil v dopisu) in sicer se je besedilo nadaljevalo od tistega stavka “Ali je tako težko sprejeti dejstvo, da so bili ljudje na nekaterih območjih sedanje Slovenije…” dalje:

    “Več o tem si g. Vidmar lahko prebere na primer v pismu bralcev prof. zgodovine Janka Prunka v isti SP, kot je bilo objavljeno njeno, prav tako o partizanskem nasilju že pomladi leta 1942 v okolici Šentjošta in Rovt govori tudi pismo bralcev Judite Treven v Delu 2. septembra 2013 (in še v enem Delu nekaj dni pozneje), v katerem avtorica navaja zelo konkretne dogodke v tistem času (poboji in požigi domačij s strani partizanov) in torej ne piše na splošno oziroma brez konkretnih podatkov.”


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s